Opozorilo! Ta stran uporablja piškotke.

Če ne boste spremenili nastavitev v brskalniku, se strinjate z uporabo piškotkov, ki omogočajo polno uporabniško izkušnjo. Več...

Se strinjam.

Kaj je piškotek

Piškotek je majhna datoteka sestavljena iz zaporedja črk in številk, ki se naloži na računalnik obiskovalca, ko ta prvič vstopi na določeno spletno stran. Spletni strani omogoča, da obiskovalca ob vsaki vrnitvi prepozna, s čimer pripomore k boljšemu delovanju strani in izkušnji uporabnika. Tipičen primer je denimo nakupovalna košarica. Brez piškotka bi se spraznila vsakič, ko bi spletno stran zapustili. Piškotki niso virusi, se ne reproducirajo in načeloma niso škodljivi.

Zasebnost in piškotki
Uporabljamo piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, in piškotke za namene analize obiska na spletni strani (Google Analytics) ter predvajanja video posnetkov prek spletne strani www.youtube.com.  
Nova pravila glede uporabe piškotkov ureja Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012), ki je začel veljati v začetku leta 2013.

Naša preteklost

Ni kraja na svetu, ki ne bi iskal korenin svojega nastanka in skušal svojih začetkov slikati čimbolj dramatično, a hkrati čimbolj zavito v tančico skrivnosti. V vsaki, še tako neverjetni zgodbi je vsaj ščepec resnice. In res je, da so v teh krajih ljudje sprva poselili okoliško hribovje in se šele pozneje, po najdbi premoga spustili tudi v dolino. Arheološke najdbe različnih zgodovinskih obdobij pričajo o tem.

Ilirska in keltska kultura, katerih pragene nosimo v sebi, sta dali v 6. stoletju prostor praslovanom, našim neposrednim prednikom. Tukaj ob Savi, prilagojeni življenju v hribovitem svetu, so zgodnji slovanski rodovi kar nekaj časa kljubovali nemškemu plemenu Bavarcev, a jim ni bilo dano, da bi do konca razvili svojo državnost. Iz Bavarske se je priselila rodbina Gallov, pozneje grofov Gallenberg. Ti so zaznamovali te kraje za več stoletij, si pridobili ogromne posesti in »potlačanili«, skoraj zasužnjili številno kmetstvo.

Gradova Gamberk (Gallenberg) in Medija (Galleneck) je postavila rodbina Gallov. Gamberški je bil eden najmogočnejših na Slovenskem, kamenje zanj so tovorili od vsepovsod, menda tudi s Hrvaške. Ker je bila pri gradu deželna sodnija, je imel ječe in vešala. Grad naj bi imel skrivni rov, ki je vodil v dolino in po katerem naj bi zlasti med turškim obleganjem dobivali hrano. Propadel je v 19. stoletju, razvaline pa še danes pričajo o njegovi mogočnosti. Medijski grad sicer nima tako burne zgodovine. Znan je po tem, da je v 16. in 17. stoletju pripadal rodbini Valvasor, iz katere izvira sloviti baron Janez Vajkard Valvasor, po čigar zaslugi je znano marsikaj iz naše zgodovine. Če gamberškega gradu niso nikoli zavzeli Turki, po Valvasorjevem pričevanju prosenih polj na Medijskem gradu niso nikoli zavzeli vrabci, dokler proso ni bilo požeto. Menda zato, ker je grad zarekla čarovnica. Ali se je Valvasor, ki je veliko časa preživel na očetovem gradu, res po skrivnem podzemnem rovu hodil namakat v bližnji zdravilni vrelec v današnjih Medijskih toplicah, ni natančno znano, kot tudi ni zgodovinsko dokazano, da je Janez Vajkard Valvasor pokopan v družinski grobnici v grajski kapeli. V Zagorju verjamemo, da je in tako naj, kar nas zadeva, tudi ostane. Medijski grad je dlje kljuboval času, kot gamberški. Klonil je med II. svetovno vojno, ko so ga porušili partizani.

Na območju občine Zagorje ob Savi je kar 32 cerkva. Z mnogimi med njimi so povezane različne bajke in legende, kot na primer s tisto na Sveti gori, da so se v njej njega dni dogajali čudeži, in da je znamenje križanega pod cerkvijo pregnalo celo Turke. Cerkve so rasle tam, kjer so nastajala bolj strnjena naselja in le malo jih je na povsem samotnih krajih. Večina jih izvira z začetka ali srede 16. stoletja, ko se je izoblikovala tudi večina danes znanih vasi in zaselkov. A so tudi precej starejše, kot tista v Tirni iz leta 1154, ali pa cerkev v Čemšeniku iz leta 1184, kar ni nenavadno, saj je bil vikariat Čemšenik prvič omenjen že leta 1296. Današnja veduta Zagorja z veličastno cerkvijo z zvonikoma na griču nad mestom je takšna od leta 1873, a pred tem so na istem mestu stale že 3 cerkve. Prva že sredi 15. stoletja, še pred njo je menda tam stala tako imenovana ravbarska kapela. Potem je bila cerkev iz stoletja v stoletje premajhna, zato so podirali staro in gradili novo, vse do zadnje, za katero so morali celo znižati in razširiti grič, na katerem stoji.


Posebno poglavje v naši zgodovini ima 250-letno rudarjenje. Nekdaj najgloblji rudnik rjavega premoga v Evropi (262 metrov pod morjem) je ugasnil na zadnji petek julija 1996. Rudarska preteklost je izoblikovala zanimive zgodbe iz vsakdanjega življenja rudarjev ter povsem novo kulturo življenja, ki je izklesala malce robato, a dobrodušno zagorsko dušo.
Bolj kot podatki o nakopanih milijonih ton premoga in kilometrih izvrtanih rovov so zanimive zgodbe iz vsakdanjega življenja rudarjev in njihovih družin. Izoblikovala se je povsem nova, dotlej neznana kultura življenja, ki je izklesala malce robato, a dobrodušno zagorsko dušo. Že sama stanovanja so bila drugačna od dotlej znanih kmečkih domačij. Delavcev je bilo vse več, družine so rasle in nekje jih je bilo treba nastaniti. Značilen primer je delavska kolonija z nizkimi hišami, ki spominja na vojašnico, a tako je bilo mogoče na relativno majhni površini nastaniti veliko ljudi. Stanovanja so bila majhna, enosobna, v njih so se stiskale cele družine. Večja, dvosobna so bila le za nadzornike in delovodje. Kuhinje so imeli svoje, stranišča, krušne peči in vodnjake pa skupne. Spet drugje so zrasle večje večstanovanjske hiše, s prav tako nizkim standardom bivanja, ker so bila stanovanja pač zastonj, da so rudarje sploh pridobili za težaško delo. Stavbe so znali poimenovati zelo slikovito; na primer »puršenhaus«, kjer so stanovali samski rudarji, ali pa »ajmohthaus«, naselje Abesinija.
Rudnik je bil središče vsega, saj je imel lastno rudarsko šolo, kaj kmalu sta nastala premogarska pihalna godba in rudarski pevski zbor. Priljubljene so bile veselice kot način sprostitve, a v teh krajih znane, da se je na njih kaj hitro vnel pretep. Je ni bilo dobre veselice brez dobrega pretepa. Dovolj je bilo, da je kakšen »raufmajster« (pretepač) zavpil »aufbiks!« in že je padalo. Poseben je bil tudi plačilni dan. Rudarji so bili že sicer kar pridni obiskovalci gostiln, a ko je padla »colnga« (plača), je znalo biti precej divje. Pravijo, da se je po pretepih vedelo, kakšna plača je bila tisti mesec. Če se niso stepli, je bila zagotovo slaba. V nekem obdobju so oblasti gostilničarjem celo prepovedale imeti odprto na plačilni dan. To je sodilo v knapovsko folkloro, tako kot zelo samosvoj, izredno iskriv smisel za humor. »Jaz se dela ne bojim. Prav lahko zaspim ob njem,« so radi rekli. Knapovskih »fokslov« (šal) je veliko, nekatere, kadar so se pošalili s sodelavcem, so znale biti prav grobe. Mnogo jih je nastalo v »vašhavi« (rudarski kopalnici), kamor so se stekale poti po napornem »šihtu« (delavniku).
Krivdo za marsikatero nevšečnost so radi naprtili jamskemu škratu, Perkmandeljc imenovanemu. Če je po legendi nekoč velikanski škrat pokazal Zagorjanom, kakšno dragoceno kamenje se skriva v tleh, se je v novejšem času kot manjši, nagajiv a dobrodušen škrat, preselil pod zemljo in jezil rudarje. Pojedel ali skril jim je malico, jih strašil, a škode jim ni delal. Še več. Rudarji so ga imeli radi, ker jih je bojda opozarjal na nevarnost, pa še priročen izgovor so imeli, ko so jo komu zagodli: je bil pač Perkmandeljc kriv za vse.

 

Demo

Podatki

Demo

Turist info

Demo

Kontakti

Demo

Galerija

Demo

Avtorji

Webdesign by Multima.
2013 - All rights reserved